BUDNA VAS
BUDNA VAS
Seminarska naloga
Magda Sigmund
Udeleženka izobraževanja za LKV Sevnica
Od 27.2. do 7.4.2013
V Sevnici.
Budna vas
Ime Budna vas kot tudi Rudna vas ali Birna vas izdaja staroselska naselja še pred rimsko dobo. To naj bi bile nekakšne postojanke na povezavi med zdajšnjim Ptujem in Trebnjem, ki naj bi preko Zidanega mostu potekala preko prevala Brunk. Tod je potekala tudi rimska povezava med Celeo in Nevidoneumom. Danes leži ob regionalni cesti Tržišče Hotemež, ki povezuje Mirensko dolino z Radečami in prav tukaj meji sevniško in radeško občino. Budna vas se pisno prvič omenja leta 1400 v urbarju gospodstva Svibno. Sestavljajo jo zaselki Budna vas, Zdevno, Hrušice in Brun, ki so posejani po okoliških gričkih. Prebivalci se z intenzivnim kmetijstvom ne ukvarjajo. Najbolj je razvita živinoreja, ker so kmetije majhne, je večina dala zemljo v najem parim kmetom, ki se ukvarjajo z živinorejo. Sadjarstvo in poljedelstvo se je skoraj popolnoma opustilo. Tudi vinogradov je zelo malo, nekaj malega je čebelarstva. Večina pridelave je za samooskrbo. Ljudje se vozijo v službe v Radeče, Sevnico, Krmelj in tudi še v bolj oddaljene kraje. Ker vse več podjetij propada se v zadnjem času poskušajo preživljati tudi kot samostojni podjetniki. Čeprav je tod okoli precej listnatih in mešanih gozdov jih imajo tukajšnji prebivalci zelo malo v lasti. Večina gozdov pripada sestram sv. Vincecija Pavelskega po denaciolizaciji, prej so bili državni in potomcem Jakila.
Malo zgodovine
Nad vasjo proti Brunku je hrib, ki ga domačini imenujejo Krokarjev hrib, nad njim so včasih radi krožili krokarji, ki so gnezdili v krošnjah dreves. Tam so bile locirane keltske gomile, ki pa do sedaj še niso raziskane. V bližini je bil rudnik svinca Cerovec. Plazarjev Vinko se je še spominjal kako je kot štirinajst letni deček po prvi svetovni vojni pomagal pri prevozu rude.
Med drugo svetovno vojno so prebivalce izselili v Nemčijo, razen tistih, ki so bili zaposleni na železnici. Na prazne domove so naselili Kočevarje.
Prva žarnica je zasvetila 1953 leta, voda s pip pa je pritekla leta 1959 iz vaškega vodovoda, katerega je kasneje nadomestil vodovod radeške komunale, telefon je zazvonil leta 1981, prej makadamska cesta je leta 1990 dobila asfaltno prevleko. Za vse pridobitve so tukajšnji prebivalci vložili veliko prostovoljnega dela in sredstev.
O nastanku imena
Okrog nastanka imena vasi kroži več različic. Po eni razlagi naj bi bil prvi prebivalec vasi z imenom Budna in po njem naj bi vas dobila tudi ime v kar najbolj verjamejo zgodovinarji. Nemško ime za budno vas je bilo Wudendorf, kar naj bi pomenilo zgodnja vas.
Po drugi različici naj bi na tem hribčku v času prometa po Savi ponoči vedno gorel ogenj, kot neka signalizacija splavarjem in ker so morali ob ognju bedeti naj bi vas dobila ime. V tistih časih še ni bilo toliko gozdov po pobočju in se je ogenj dobro videl.
Po tretji naj bi v času turških vpadov prižigali opozorilni ogenj in ker naj bi budni spremljali kdaj bodo kje ugledali prižgan kres in potem prižgali svojega naj bi to dalo vasi ime.
Cerkev SV. Miklavža Budna vas
Cerkev v Budni vasi so postavili vaščani zaradi nesreč na Savi, kamor so hodili vozarit, ko se je vršil promet samo po Savi. Prvotno je bila mala Kapela, pozneje jo je dal premožen gospodar Franc Brajda iz Budne vasi 4 povečati in je zdaj dolga 11m, široka 6,50m, je v zgodovinskem pregledu te podružnice zapisal župnik Ignacij Žgajnar. Gotovo se že konec 16. stoletja omenja med cerkvami, ki so spadale pod oblast novomeškega kapitlja in so se nahajale na področju župnije Šentrupert. Po trajni obnovi jo je leta 1863 blagoslovil trebanjski dekan Jožef Rosman. Leta 1895 je bila cerkev ob potresu precej poškodovana, v naslednjih letih so jo obnovili. Med prvo svetovno vojno je v zvonik udarila strela, zvonove pa so pobrale vojaške oblasti. Leta 1921 je cerkev dobila železni zvon. Cerkev je bila močno poškodovana tudi med drugo svetovno vojno. Leta 1953 so temeljito prenovili ostrešje in streho.
Glavni oltar so prenovili na pobudo ključarja Antona Zupana iz Griča. Takrat so pozlatili kip sv. Miklavža v glavnem oltarju. Delo je opravil domači slikar Grom iz Češnjic. Cerkev ima tri oltarje glavnega sv. Miklavža ter stranska sv. Florjana in sv. Katarine. Cerkveno fasado so obnovili na začetku devetdesetih let.
Notranja oprema cerkve izvira iz 18. stoletja
V cerkvi prebiva tudi ogrožena vrsta netopirja mali podkovnjak.
Po pripovedovanju Jožefe Ajdišek naj bi prvo kapelo dal pozidati domačin, ki je doživel brodolom na Savi med Zidanim mostom in Radečami. Za delavce na splavu naj bi novačili moške, ki niso znali plavati in niso poznali pasti reke, zato jih je ob brodolomih večina potonilo. Tako naj bi tudi vsa posadka tega splava na katerem je bil ta Budenčan utonila. Njega naj bi voda zanesla med korenine dreves, ki so rasla ob reki in ko se je prebudil iz nezavesti je zagledal svojo Budno vas. Odločil se je, ker je preživel, postaviti kapelo in poleg posaditi lipo. To naj bi bila ta lipa, ki raste še danes.
Lipa
Lipa je verjetno stara že precej čez 500 let. Njeno starost se ne da določiti, ker je bila po pripovedovanju starejših vaščanov že okrog 1900 leta votla zaradi udara strel in so se že takrat otroci skrivali v njenem votlem deblu. Tudi kasneje je strela večkrat udarila v lipo in so jo morali gasiti. Včasih je bila lipa višja od cerkve in varovala cerkev pred strelami. Posledica večkratnega udara strele je bila ta, da se je odlomil najvišji vrh, zato naj bi med prvo svetovno vojno tudi udarila strela v zvonik. Po notranjosti votlega debla so otroci plezali v krošnjo. Med leti 1980 in 2000 je lipa vidno propadala, ob viharjih se je večina vrhov polomilo odkrušil se je tudi del strohnele skorje. Zraven smo že posadili mlado lipo, ker smo mislili, da bo stara propadla. Toda lipa se ni dala. V notranjosti debla je pognala novo oporno korenino in pričela poganjati nove vrhove. Prav zaradi te samoobnovitve brez posega človeka je bila leta 2012 vpisana v register evropske kulturne in naravne dediščine v projektu KULT PRO.
Panorama
Ob lepem vremenu v daljavi vidimo obronke Gorjancev, vrhove notranjskega triglava Snežnika, Kum, Veliko kozje in Lisco. Ob jasnih nočeh celo sij nad razsvetljenim Zagrebom. Po okoliških hribih pa so posejane vasi in cerkve in raste mešan gozd, pretežno listavci.
Vreme
Kadar najbolj potrebujemo dež gredo oblaki kar mimo. Dela se nekakšen vrtinec in okrog in okrog dežuje le tu ne, ko pa se le uspejo oblaki srečati je pa huda ura. Kadar slišimo Šentjanški Zvon se vreme poslabša in tudi vlak po dolini napoveduje poslabšanje vremena. Črni oblaki poleti iz kumlanske ali leskovške smeri radi prinesejo nevihto s točo, to vedo povedati že starejši prebivalci. Pozimi nam pa ne manjka mrzlega severovzhodnika, ki ob snežnih padavinah gradi zamete. Od kar je zgrajena hidroelektrarna Vrhovo nas tudi večkrat ovije megla, ki je bila prej značilna le za dolino Save pod nami.
Rastlinje
Čeprav se večina travnikov večkrat kosi, še najdemo cvetoče travnike z različnimi cvetlicami od klinčkov (travniški nageljček), veliko ivanjščico (travniška marjetka), kukavičnice, škrbotec, glavinec, šentjanževka, lakota, gladišnik, zvončnica, pomladanski žafran, malocvetni lučnik, travniška kadulja, marijine srajčke, materina dušica, ranjak, navadna zlata rozga, tavžent roža, podlesna vetrnica in še bi se našlo. Tudi trav je še kar nekaj različnih vrst. Po obronkih gozdov še cveti spomladanska in jesenska resa in žanjevec (petelinčki in piške). Gozdove bogatijo listavci v glavnem bukev, kostanj, hrast, gaber, jelša in iglavci smreka, bor, redkeje macesen in jelka. Najde se pa tudi breza, vrba iva (mačica), leska , topol in akacija. Ob cesti pa se je zasejala tujerodna rastlina Ambrozija, ki nam povzroča težave zaradi svoje alergenosti. Kolikor je še sadnega drevja je visokodebelno različnih vrst od jablan, hrušk, oreha, češenj, sliv in drugih. Trta je večina vrst za pridelavo cvička. Med poljščinami je največ koruze, malo pšenice, ajde, ječmena, krompirja in zelenjadnic gojenih na prostem.
Viri:
Šentjanž 700 let
Boštanj 800 let
Internetni viri
Ustni viri
Seminarska naloga
Magda Sigmund
Udeleženka izobraževanja za LKV Sevnica
Od 27.2. do 7.4.2013
V Sevnici.
Budna vas
Ime Budna vas kot tudi Rudna vas ali Birna vas izdaja staroselska naselja še pred rimsko dobo. To naj bi bile nekakšne postojanke na povezavi med zdajšnjim Ptujem in Trebnjem, ki naj bi preko Zidanega mostu potekala preko prevala Brunk. Tod je potekala tudi rimska povezava med Celeo in Nevidoneumom. Danes leži ob regionalni cesti Tržišče Hotemež, ki povezuje Mirensko dolino z Radečami in prav tukaj meji sevniško in radeško občino. Budna vas se pisno prvič omenja leta 1400 v urbarju gospodstva Svibno. Sestavljajo jo zaselki Budna vas, Zdevno, Hrušice in Brun, ki so posejani po okoliških gričkih. Prebivalci se z intenzivnim kmetijstvom ne ukvarjajo. Najbolj je razvita živinoreja, ker so kmetije majhne, je večina dala zemljo v najem parim kmetom, ki se ukvarjajo z živinorejo. Sadjarstvo in poljedelstvo se je skoraj popolnoma opustilo. Tudi vinogradov je zelo malo, nekaj malega je čebelarstva. Večina pridelave je za samooskrbo. Ljudje se vozijo v službe v Radeče, Sevnico, Krmelj in tudi še v bolj oddaljene kraje. Ker vse več podjetij propada se v zadnjem času poskušajo preživljati tudi kot samostojni podjetniki. Čeprav je tod okoli precej listnatih in mešanih gozdov jih imajo tukajšnji prebivalci zelo malo v lasti. Večina gozdov pripada sestram sv. Vincecija Pavelskega po denaciolizaciji, prej so bili državni in potomcem Jakila.
Malo zgodovine
Nad vasjo proti Brunku je hrib, ki ga domačini imenujejo Krokarjev hrib, nad njim so včasih radi krožili krokarji, ki so gnezdili v krošnjah dreves. Tam so bile locirane keltske gomile, ki pa do sedaj še niso raziskane. V bližini je bil rudnik svinca Cerovec. Plazarjev Vinko se je še spominjal kako je kot štirinajst letni deček po prvi svetovni vojni pomagal pri prevozu rude.
Med drugo svetovno vojno so prebivalce izselili v Nemčijo, razen tistih, ki so bili zaposleni na železnici. Na prazne domove so naselili Kočevarje.
Prva žarnica je zasvetila 1953 leta, voda s pip pa je pritekla leta 1959 iz vaškega vodovoda, katerega je kasneje nadomestil vodovod radeške komunale, telefon je zazvonil leta 1981, prej makadamska cesta je leta 1990 dobila asfaltno prevleko. Za vse pridobitve so tukajšnji prebivalci vložili veliko prostovoljnega dela in sredstev.
O nastanku imena
Okrog nastanka imena vasi kroži več različic. Po eni razlagi naj bi bil prvi prebivalec vasi z imenom Budna in po njem naj bi vas dobila tudi ime v kar najbolj verjamejo zgodovinarji. Nemško ime za budno vas je bilo Wudendorf, kar naj bi pomenilo zgodnja vas.
Po drugi različici naj bi na tem hribčku v času prometa po Savi ponoči vedno gorel ogenj, kot neka signalizacija splavarjem in ker so morali ob ognju bedeti naj bi vas dobila ime. V tistih časih še ni bilo toliko gozdov po pobočju in se je ogenj dobro videl.
Po tretji naj bi v času turških vpadov prižigali opozorilni ogenj in ker naj bi budni spremljali kdaj bodo kje ugledali prižgan kres in potem prižgali svojega naj bi to dalo vasi ime.
Cerkev SV. Miklavža Budna vas
Cerkev v Budni vasi so postavili vaščani zaradi nesreč na Savi, kamor so hodili vozarit, ko se je vršil promet samo po Savi. Prvotno je bila mala Kapela, pozneje jo je dal premožen gospodar Franc Brajda iz Budne vasi 4 povečati in je zdaj dolga 11m, široka 6,50m, je v zgodovinskem pregledu te podružnice zapisal župnik Ignacij Žgajnar. Gotovo se že konec 16. stoletja omenja med cerkvami, ki so spadale pod oblast novomeškega kapitlja in so se nahajale na področju župnije Šentrupert. Po trajni obnovi jo je leta 1863 blagoslovil trebanjski dekan Jožef Rosman. Leta 1895 je bila cerkev ob potresu precej poškodovana, v naslednjih letih so jo obnovili. Med prvo svetovno vojno je v zvonik udarila strela, zvonove pa so pobrale vojaške oblasti. Leta 1921 je cerkev dobila železni zvon. Cerkev je bila močno poškodovana tudi med drugo svetovno vojno. Leta 1953 so temeljito prenovili ostrešje in streho.
Glavni oltar so prenovili na pobudo ključarja Antona Zupana iz Griča. Takrat so pozlatili kip sv. Miklavža v glavnem oltarju. Delo je opravil domači slikar Grom iz Češnjic. Cerkev ima tri oltarje glavnega sv. Miklavža ter stranska sv. Florjana in sv. Katarine. Cerkveno fasado so obnovili na začetku devetdesetih let.
Notranja oprema cerkve izvira iz 18. stoletja
V cerkvi prebiva tudi ogrožena vrsta netopirja mali podkovnjak.
Po pripovedovanju Jožefe Ajdišek naj bi prvo kapelo dal pozidati domačin, ki je doživel brodolom na Savi med Zidanim mostom in Radečami. Za delavce na splavu naj bi novačili moške, ki niso znali plavati in niso poznali pasti reke, zato jih je ob brodolomih večina potonilo. Tako naj bi tudi vsa posadka tega splava na katerem je bil ta Budenčan utonila. Njega naj bi voda zanesla med korenine dreves, ki so rasla ob reki in ko se je prebudil iz nezavesti je zagledal svojo Budno vas. Odločil se je, ker je preživel, postaviti kapelo in poleg posaditi lipo. To naj bi bila ta lipa, ki raste še danes.
Lipa
Lipa je verjetno stara že precej čez 500 let. Njeno starost se ne da določiti, ker je bila po pripovedovanju starejših vaščanov že okrog 1900 leta votla zaradi udara strel in so se že takrat otroci skrivali v njenem votlem deblu. Tudi kasneje je strela večkrat udarila v lipo in so jo morali gasiti. Včasih je bila lipa višja od cerkve in varovala cerkev pred strelami. Posledica večkratnega udara strele je bila ta, da se je odlomil najvišji vrh, zato naj bi med prvo svetovno vojno tudi udarila strela v zvonik. Po notranjosti votlega debla so otroci plezali v krošnjo. Med leti 1980 in 2000 je lipa vidno propadala, ob viharjih se je večina vrhov polomilo odkrušil se je tudi del strohnele skorje. Zraven smo že posadili mlado lipo, ker smo mislili, da bo stara propadla. Toda lipa se ni dala. V notranjosti debla je pognala novo oporno korenino in pričela poganjati nove vrhove. Prav zaradi te samoobnovitve brez posega človeka je bila leta 2012 vpisana v register evropske kulturne in naravne dediščine v projektu KULT PRO.
Panorama
Ob lepem vremenu v daljavi vidimo obronke Gorjancev, vrhove notranjskega triglava Snežnika, Kum, Veliko kozje in Lisco. Ob jasnih nočeh celo sij nad razsvetljenim Zagrebom. Po okoliških hribih pa so posejane vasi in cerkve in raste mešan gozd, pretežno listavci.
Vreme
Kadar najbolj potrebujemo dež gredo oblaki kar mimo. Dela se nekakšen vrtinec in okrog in okrog dežuje le tu ne, ko pa se le uspejo oblaki srečati je pa huda ura. Kadar slišimo Šentjanški Zvon se vreme poslabša in tudi vlak po dolini napoveduje poslabšanje vremena. Črni oblaki poleti iz kumlanske ali leskovške smeri radi prinesejo nevihto s točo, to vedo povedati že starejši prebivalci. Pozimi nam pa ne manjka mrzlega severovzhodnika, ki ob snežnih padavinah gradi zamete. Od kar je zgrajena hidroelektrarna Vrhovo nas tudi večkrat ovije megla, ki je bila prej značilna le za dolino Save pod nami.
Rastlinje
Čeprav se večina travnikov večkrat kosi, še najdemo cvetoče travnike z različnimi cvetlicami od klinčkov (travniški nageljček), veliko ivanjščico (travniška marjetka), kukavičnice, škrbotec, glavinec, šentjanževka, lakota, gladišnik, zvončnica, pomladanski žafran, malocvetni lučnik, travniška kadulja, marijine srajčke, materina dušica, ranjak, navadna zlata rozga, tavžent roža, podlesna vetrnica in še bi se našlo. Tudi trav je še kar nekaj različnih vrst. Po obronkih gozdov še cveti spomladanska in jesenska resa in žanjevec (petelinčki in piške). Gozdove bogatijo listavci v glavnem bukev, kostanj, hrast, gaber, jelša in iglavci smreka, bor, redkeje macesen in jelka. Najde se pa tudi breza, vrba iva (mačica), leska , topol in akacija. Ob cesti pa se je zasejala tujerodna rastlina Ambrozija, ki nam povzroča težave zaradi svoje alergenosti. Kolikor je še sadnega drevja je visokodebelno različnih vrst od jablan, hrušk, oreha, češenj, sliv in drugih. Trta je večina vrst za pridelavo cvička. Med poljščinami je največ koruze, malo pšenice, ajde, ječmena, krompirja in zelenjadnic gojenih na prostem.
Viri:
Šentjanž 700 let
Boštanj 800 let
Internetni viri
Ustni viri